Natanko 37 let je, odkar je v Ukrajini prišlo do ene najhujših nesreč sodobnega časa. Leta 1986 je namreč v jedrski elektrarni v Černobilu prišlo do vrste eksplozij, ki so povsem uničile Reaktor 4, v zrak pa je ušel ogromen oblak radioaktivnega sevanja, ki se je pomaknil proti severu Evrope. Naslednji dan so začasno evakuirali približno 50 tisoč prebivalcev najbližjega mesta Pripjat, v mesto pa se potem niso nikoli več vrnili. Do 14. maja 1986 je bilo evakuiranih in pozneje preseljenih še približno 116 tisoč ljudi, ki so živeli v bližnjem krogu 30 kilometrov od reaktorja 4. Naša ekipa – snemalec Gašper Pintarič, montažer Miha Koželj in novinarka Tadeja Magdič – so ob obletnici obiskali prizorišče katastrofe.
Piše se leto 1986, 26. aprila ob natanko 1 uri in 23 minut zjutraj, trenutek, ki za vedno spremeni tok moderne zgodovine. Oblasti so nesrečo sprva zanikale, dokler niso 28. aprila zjutraj radioaktivnosti zaznali na Švedskem. Najprej so evakuirali prebivalce najbližjega mesta Pripjat, ki je vse od takrat mesto duhov. Po evakuaciji so ljudje mislili, da se bodo lahko vrnili v svoje domove, vendar se to nikoli ni zgodilo. Po enem letu so lahko prišli le po svoje nujne stvari.
Znotraj območja živi nekaj manj kot sto ljudi. Priče tragedije, ki vztrajajo na svojih domovih. Tudi 84-letni nekdanji učitelj, ki živi sam.
Sicer pa je izključitveno območje Černobila vrhunec priljubljenosti doseglo tik pred vojno. Številni radovedneži se tako sprašujejo, kdaj bodo lahko ponovno obiskali Izključitveno območje, a varnost je seveda na prvem mestu – vračanje turistov in obiskovalcev bi se lahko začelo po vojni, kdaj bo to, ne ve nihče.
